Mogočen hrast, kateremu si kot otrok šepetal svoje najgloblje skrivnosti in težave, te lahko  ubije. Lipa, katere mehke liste si si polagal na svoje ustnice, je danes lahko drevo tvoje  usode, topol, katerega šelestenje listov ti prinaša nežne zvoke na ušesa, lahko uniči težko  prigarano hiško, namenjeno zasluženemu počitku na stara leta. Drevesa ogrožajo nas ali mi  ogrožamo drevesa (Matteck in Breloer, 1994)? Ko drevesa postanejo nevarna nam, ljudem,  je pogosto odgovornost na nas samih. Ali je to zaradi poškodb, ki jim jih zadanemo ali  zaradi ignorance do sporočil, ki nam jih drevo daje. Drevesa imajo svojo govorico in  čeprav nam je marsikaj še neznanka, pa marsikatero sporočilo že znamo razbrati. Urbano  okolje je tujek v naravi, v ta tujek smo vnesli mogočen element narave drevo in s tem  prevzeli odgovornost zanj in za njegova dejanja. ​Ni odveč, če ponovno navedem, kaj pomeni imeti drevo v betonski džungli stavb, cest,  pločnikov, avtomobilov, hrupa, onesnaženja, vandalizma, nenormalne gostote ljudi:  posamezna drevesa in drevoredi v parkih, ob prometnicah, sprehajalnih poteh in  rekreacijskih poteh in rekreacijskih površinah pomenijo nenadomestljivo arhitekturno  oživitev mesta. Mestna drevesa so nosilec oblikovane narave. Med pomembnimi  ekološkimi funkcijami mestnega drevja so zagotovo zviševanje relativne zračne vlažnosti,  zniževanje temperature zraka in hitrosti vetra, ustvarjanje sence, filtracija prahu in  aerosolov. Prispevek mestnega drevja k »izboljšanju zraka«, kar običajno pripisujemo  nastajanju velikih količin kisika, ostaja še vedno zastrt v tančico nejasnosti (Oven, 2000b),  dejstvo pa je, da drevesa absorbirajo ogljikov dioksid in sproščajo kisik, in da prispevek je,  in ta ni zanemarljiv. Nebotičnik z nešteto nadstropji, pisarnami in dvigali postavimo v  nekaj mesecih, samo vprašanje denarja, mogočna bukev, katere pogled nanjo nam odvrne  težke misli od napornega delovnega dne, od nabrane žalosti, stresa, skrbi, pa potrebuje  dolgih 100 let, da doseže svojo veličino, in ni ga denarja ali človeške sile na svetu, ki bi  spremenila to dejstvo. ​Druga plat zgodbe je povedana s strani drevesa. Utesnjen koreninski sistem, ki naleti na  ovire skoraj v vsaki smeri, kamor se poskuša širiti. Pogost poseg v ta prostor in posledično  poškodbe dragocenih korenin. Sprana, zbita in revna tla. Pomanjkanje vode, uporaba soli,  onesnažen zrak, bolezni in škodljivci. Pogoste mehanske poškodbe korenin, debla in  krošnje. Utesnjen zračni prostor. Nestrokovno in nepotrebno obžagovanje, vse to so  dejavniki, ki so ponavadi vir razkrojnih procesov v drevesu in močno vplivajo na  zmanjšano življenjsko dobo dreves, njihovo vitalnost in posledično (ne)varnost. ​Tu nastopimo ljudje s stroko, imenovano arboristika. Arboristika je veda o gojenju dreves,  ki temelji na poznavanju drevesne biologije (Shigo, 1991). Znanstveni in praktični predmet  arboristike je posamezno drevo, praviloma v urbanem okolju. Cilj arboristike je varno,  estetsko in zdravo drevo (Oven in Zupančič, 2004). V Sloveniji arboristična dejavnost zaenkrat še ni zakonsko urejena. Zaradi tega se pri nas nega dreves ponavadi izvaja  nestrokovno s strani neusposobljenih izvajalcev, kar vidimo predvsem v prekomernem  obžagovanju, obglavljanju in rezanju na štrcelj. Takšen poseg drevo ne samo trajno pohabi,  zmanjša vitalnost in estetsko vrednost, ampak potegne za seboj več potrebnega dela za  sanacijo in višje stroške vzdrževanja. V najslabšem primeru je potrebno drevo odstraniti,  če pa ta odreagira z rastjo epikormskih in adventivnih poganjkov, se je potrebno h takemu  drevesu vračati večkrat zaradi varnosti in estetske funkcije. Ljudje ponavadi posežejo po  tem ali pa si vsaj želijo takšno vrsto obžagovanja, saj jih je strah visokih dreves, si želijo iz  velikega drevesa narediti majhno ali preprosto zaradi nepoznavanja drevesne biologije.